Bukov ostrigar (Pleurotus ostreatus) spada v družino ostrigarjev, med katerimi je najbolj pogost tako v naravi kot na trgu. V naravi ga najdemo na deblih odmrlih dreves. Ta drevesna goba ima značilno školjkasto obliko klobuka, od koder izvira tudi ime “ostrigar”. Znan je po mehkem, a čvrstem mesu, in nežnem gobjem okusu, zaradi hitre in enostavne priprave pa je primeren tudi za neizkušene kuharje.
Hranilne lastnosti
Bukovi ostrigarji spadajo med zelo nizkokalorična živila, kljub temu pa so dragocen vir ogljikovih hidratov, vlaknin, beljakovin in mineralov, kot sta kalij in magnezij. Beljakovine sestavljajo kar četrtino suhe snovi v gobi. Vsebujejo vse aminokisline, bistvene za človeka. Poleg tega so bukovi ostrigarji bogati z vitamini B kompleksa (tiamin, riboflavin, niacin), z vitaminoma C in D, ter antioksidanti. V njih se nahaja tudi statin, snov, ki pripomore k uravnavanju holesterola in s tem koristi zdravju in imunskemu sistemu.
Okus in pripava
Za bukove ostrigarje je značilna krhka tekstura, nežen okus in bogata, močna aroma. Odličen je pražen, kot priloga in za številne jedi v ponvi. Primeren je za pripravo omak ali za nadomestilo mesa v enolončnicah. Zelo pogosto ga zasledimo v azijski kuhinji. Goba je najbolj okusna mlada in sveža, saj s staranjem izgubi mehkobo in postane nekoliko gumijasta. Tako kot večino gojenih gob, bukovega ostrigarja ni potrebno prati. Ob morebitnem pranju naj bodo gobe čim manj časa v vodi. Pred pripravo odstranimo ostanke podgobja in micelija, nato gobe narežemo ali natrgamo z rokami. Narezane ali natrgane nato položimo v ponev in jih skupaj s česnom ali čebulo pražimo v ponvi. Za več okusnih idej si poglejte naše recepte.
